Zgodovina

Plemiški grad Veliki Tabor je eden od najpomembnejših kulturno-zgodovinskih spomenikov profane arhitekture v kontinentalnem delu Hrvaške. Veliki Tabor je izjemna utrdba prav zaradi monumentalnega in avtentičnega načina izgradnje. S svojo lokacijo na vrhu Košničkega Huma na 333 m nadmorske višine dominira nad zagorskimi kraji že več kot pol tisočletja – arhitektura se je pravzaprav spojila z naravo in s tem naslikala edinstveno podobo. Impresiven je tudi razgled, ki se z Velikega Tabora ponuja nad celotnim hrvaškim Zagorjem in delom Slovenije.

Ta kulturni spomenik najvišje nulte kategorije je eden od najbolj prepoznavnih identitet, in to ne samo hrvaškega Zagorja, ampak celotne Hrvaške.

Glede datiranja Velikega Tabora so mnenja stroke deljena. Eni zagovarjajo mišljenje, da je bil najstarejši del Velikega Tabora zgrajen sredi 15. stoletja, medtem ko drugi menijo, da se je gradnja najstarejšega dela začela šele po letu 1502. Pravkar končana konservatorska raziskava, komparativna arhitektonska analiza in analiza ugotovitev arheoloških najdb govorijo v prid zgodnejšega datiranja najstarejšega dela Velikega Tabora (sredina 15. stoletja).

Najstarejši del ožjega grajskega jedra je obenem tudi njegov osrednji del – peterokotni stolp (palas) s poznogotskimi stilskimi značilnostmi. Palas obkrožajo štirje polkrožni renesančni stolpi, ki so povezani z obrambnim zidom in zidom severnega vhodnega dela. Ožje grajsko jedro obkroža zunanji obrambni zid (oddaljenost od najbolj vzhodne do najbolj zahodne točke je cca. 225 m) z gospodarskim objektom, renesančnim bastionom, dvema polkrožnima stražarnicama (severno in južno) ter vhodnim štirioglatim stolpom (prisoten samo na arheološki ravni), skozi katerega je vodila dovozna pot. Domneva se, da je bil palas primarno stanovanjski objekt, vendar s prisotnimi elementi utrdbe, v glavnem za obrambo pred hladnim orožjem, za razliko od polkrožnih renesančnih stolpov, ki so grad utrdili za obrambo pred strelnim orožjem – prav zato so podnožja stolpov ukrivljena, razširjena in zapolnjena z zemljo. V coni pritličja nad kordonskim vencem se nahajajo topniške strelske line. Izpostavljeno zidovje prvega nadstropja je širše od pritličja in sloni na kamnitih trojnih konzolah, v sklopu katerih se nahaja pas z izlivnimi odprtinami. V zgodnejši fazi so se na pročeljih polkrožnih stolpov izmenjavale strelske line, kar priča o tem, da so imeli polkrožni stolpi funkcijo utrdbe. V 18. stoletju so polkrožne stolpe preuredili v stanovanja, strelske line pa zaprli in naredili večje odprtine za okna. Na dvoriščni strani so polkrožni stolpi povezani z zidanim arkadnim stebriščem z vitkimi toskanskimi stebri in polkrožnimi loki renesančnih značilnosti. V prvem nadstropju stebrišča se pri južnem stolpu loči zidani most proti vhodu v palas.

Domneva se, da je dal palas zgraditi grof Friderik II Celjski (1378–1454), njegov naslednik Ivan Vitovec (?–1468) pa je začel graditi polkrožna renesančna stolpa na zahodu in jugozahodu.

Z dvorcem je najdlje gospodarila družina Rattkay (1502–1793).

Juraj Rattkay Velikotaborski (1612. – 1666.)

S prihodom v hrvaško Zagorje so razširili svoja posestva in povečali bogastvo. Člani družine so bili vključeni v številne družabne, politične in kulturne dogodke, mnogi med njimi pa so v 16. in 17. stoletju sodelovali v bojih proti Turkom in gradili svoje kariere kot poveljniki v Vojni krajini. Rattkayi so leta 1559 pridobili status baronov in postali eni od najmogočnejših plemičev na Hrvaškem. Eden od najbolj znanih pripadnikov družine Rattkay je bil kanonik in zgodovinar Juraj Rattkay (1613–1666), ki je leta 1652 na Dunaju izdal delo z naslovom Memoriae Regum et banorum Regnorum Dalmatiae, Croatiae et Sclavoniae. Znana sta tudi dva misijonarja iz te družine, in sicer Nikola (1601–1662) v Indiji in Ivan III Adam Rattkay (1647–1683) v Mehiki. Družina Rattkay je poleg gradbenih posegov na dvorcu Veliki Tabor zgradila tudi grad Mali Tabor, grad Miljana in grad v Veliki Horvatski. Pomembni so bili tudi kot donatorji pri gradnji sakralnih objektov (župnijske cerkve v Vinagori, Taborskem in Prišlinu).

Potem ko je Josip Ivan Rattkay leta 1793 umrl brez moškega dediča, je Veliki Tabor prišel pod upravo Ogrske komore. V 19. stoletju so se lastniki izmenjevali in grad je začel postopno propadati. V 1. svetovni vojni so ga uporabljali za zapor. Leta 1919 je grad na licitaciji kupil slikar Oton Iveković v želji, da bi ga rešil pred propadom. Vendar je bil Iveković leta 1938 zaradi finančnih težav grad prisiljen prodati Banski upravi, ki ga je dodelila častnim sestram Družbe usmiljenih hčera tretjega reda sv. Franja (Družba Kćeri milosrđa Trećeg reda sv. Franje). Za začasnega upravitelja dvorca je bil imenoval g. Ivan Vukina, vinagorski župnik, ki se je zavzemal za to, da bi častne sestre v gradu Tabor odprle sirotišnico za zagorske otroke in gospodinjsko šolo. Vsa popravila in obnovo dvorca (1938–1943) je vodila in plačala banovina preko upravitelja g. župnika Vukine. Novembra 1945 je bil dvorec z odhodom častnih sester nacionaliziran in zatem so ga dolga leta neprimerno uporabljali (sušilnica mesa, skladišče kmetijske zadruge Desinić). V petdesetletnem obdobju od leta 1945 do 1995 so bila občasno izvedena samo najnujnejša dela za saniranje najbolj ogroženih delov Velikega Tabora, ki jih je financiralo tedanje republiško ministrstvo za kulturo.

Konec osemdesetih let 20. stoletja je Josip Štimac začel z nizom aktivnosti za revitalizacijo Velikega Tabora (viteški turnirji, likovne kolonije, sokolarjenje). Muzeji Hrvaškega zagorja so začeli z Velikim Taborom upravljati leta 2003. Hitro so se začele arheološke in konservatorske raziskave in obnovitvena dela, ki jih je financiralo Ministrstvo za kulturo Republike Hrvaške pod strokovnim vodstvom in nadzorom Hrvaškega restavratorskega zavoda in Zagreba.